Socialna psihologinja dr. Metka Kuhar pravi, da se na staranje danes že gleda kot na napako. In da starejša telesa ne služijo tako dobro kapitalizmu.

Lepotni ideali obstajajo od nekdaj, vendar se spreminjajo in niso univerzalni. Zdi se, da je sodobna družba še bolj obsedena z zunanjo podobo kot nekoč. Deloma k temu prispevajo digitalni mediji, saj je kultura in družba še bolj vizualna in virtualna. »Nekoč smo gledali podobe idealiziranih teles v revijah, kakšnih oglasih, izpostavljenost je bila manjša. Tudi supermodelov je bilo le nekaj,« je poudarila socialna psihologinja Metka Kuhar, ki je bila gostja v podkastu Na robu.

V virtualni digitalni kulturi, v kateri našo pozornost usmerjajo algoritmi, ki preferirajo določene standarde, uniformirane podobe, t. i. ideale, smo temu izpostavljeni ves čas. Oglasni panoji, družbena omrežja, vplivnice in vrstniki, ne nazadnje se ljudje primerjamo tudi z izboljšanimi, 'olepšanimi' oziroma filtriranimi verzijami sebe. Obsedenost z videzom je povezana z družbenimi okoliščinami, ki to precej izrazito spodbujajo. »Na telo se gleda kot na neki predmet, na objekt, ki zahteva stalno pozornost in nadzor ter izboljšave, popravljanje, korigiranje. Telo je nekaj, kar ima vrednost, tudi za naš jaz,« je opozorila sogovornica.

Pogovor vodi Beti Burger